Športnikov spletni dnevnik

Zmeraj sem mislil, da so ti zapisi namenjeni bolj samo za trenerja, da stalno ve kaj in kako nekdo trenira, da mu lahko prilagodi trening glede na počutje, morebitne poškodbe, bolezni in ko je eden ali drug odsoten. No to velja bolj za vrhunske tekmovalce, sam pa se uvrščam v rekreativno populacijo, ko si moraš vzeti čas in malo bolje razmisliti pri sebi kaj in kako trenirati. Vseeno mi je postala organizacija treninga, ritem, vrsta in dolžina treninga pomembna za lastno motivacijo in zato sem šel v iskanje rešitve. Po Silva O'campu na Češkem l. 2006 sem se prvič zavedel tega in trajalo je nekje pol leta, da sem potem tudi res začel. Navdih je bila moja prva ornh luč za orientacijo Silva 480. Nočni tek mi je takrat postal super stvar, sploh pozimi, ko drugače pač ne gre, ni časa.

Ko sem že pred leti začel gledati za  primerno predlogo za dnevnik sem bil vsakič razočaran nad templeti, kako nerodni, nepregledni in preobsežni so, za tisto, kar sem si želel. Sploh pa za orientacijski tek. Nekaj časa mi je bilo čisto vredu, da sem šel na tekmo, se zrekreiral in to je bilo to. No, ko sem začel malo bolj redneje teči pa se nisem mogel upreti, da ne bi tega beležil. Ko me je zagrabilo in se mi je zdel trening en lep del redne tedenske aktivnosti se mi je zdelo škoda, da ne bi vsaj probal in da vidim kakšen bo učinek.

Čeprav je pri vrhunskih športnikih to skoraj obvezen pripomoček pa malo kdo res deli svoje treninge s spletno skupnostjo. Attackpoint mi je dal ravno to. Ena redkih skupnosti, kjer si treninge zapisujejo in delijo tako vrhunski kot rekreativni tekmovalci. Ko me kakšen športnik presune me zmeraj zanima kako trenira in njegovi občutki, ko trenira in ne samo ko zmaguje in razkazuje medalje (takrat so itak samo lepe besede za sponzorje, pa kakšna v stilu kako težko in hudo je bilo priti do medalje). Ta splošni vtis mi je čisto brezveze, saj vsi vemo, da je za tem trd in neizprosen trening. Ampak to ni zanimivo za medije, sploh pa novinarji se mi zdi, da vedno sprašujejo eno in isto. Ravno zato mi je zelo všeč, če lahko tako neobvezno, kadar me zanima pogledam tudi kaj dela, kaj razmišlja kdo od resnih tekmovalcev. Tako spoznaš kako težko je trdo trenirati, dobiš kakšno novo idejo še malo dodatne motivacija in ponovno v nov krog. Čeprav ne smejo zmeraj povedati vseh skrivnosti pa do takih športnikov gojim prav posebno spoštovanje. Sreča ali ne na AP je ravno eden takih, ki sem jih tudi osebno že prej spoznal (nisem vedel) in ki je kasneje postal eden najboljših orientacijstov.

 Edini in najboljši ATTACKPOINT

TRENING  (spletni dnevnik)
Ko več ne veš kdaj, koliko, kje in kako treniraš in tekmuješ. Ko si želiš zapisati svoje treninge in tekme, svoje muke in uspehe. Meni je bil tako iz rekreacijske potrebe in za motivacijo to odličen pripomoček. Najboljši motivator. Učinkovito še posebno, ko se hočeš spomniti lepih stvar in posebnih doživetij.

Moj log (kofols)
Moj favorite (Swisscheese)
Dobitnik večih kolajn iz SP in Svetovni prvak v gorskem maratonu 2009
(Marc Lauenstein, Švica)

Blog ali ne blog

Hm,...
Blog o športu. Šport mi je bil vedno zanimiv kot družbeni pojav, kot zgodovina, kot nacionalna idetifikacija, kot športna kultura, kot neka svojevrstna panoga. V svojem zanimanju sem zamenjal več športov in nikoli razmišljal o tem kateri šport je THE šport. Sprva je bila važna družba potem pa osebne preference in intuicija. Tekmovalni šport in rekreacija, oboje sem pre-izkusil in oboje mi je (bilo) všeč. Raje ga prakticiram kot pa razmišljam o njem. A z vstopom v funkcionarske športne vode je nastopila neka notranja potreba po drugačnem razmišljanju, po raziskovanju, po potrditvi prepričanj za katere sem verjel, da v športu obstajajo.

V prvem postu sem sicer imel namen pisati nekaj o javnem izražanju, a prevagala je ideja, da napišem nekaj več o tem blogu, da mu dam to etiketo. Sploh pa je odločitev za blog bila kar težka saj prej nikoli nisem bral nobenih blogov in sploh ne vem čisto točno kam sodi blog med vsemi temi komunikacijskimi kanali in ali je sploh to še IN. Včasih sem še zasledil na TV ali v časopisu, kako se ljudje navdušujejo nad tem, kako fajn je, ko lahko nekaj povejo in kako je nekdo velika bloggerska faca in opinion maker. Pa se mi ni zdelo vredno niti pogledati o čem piše ta oseba. Verjetno bo podobno tudi zdaj, saj nikoli nisem vedel kako ljudje poiščejo zanimive bloge.

Tako kot mi je postalo pomembno razumeti lasten šport, svetovne trende mi je postalo pomembno tudi razumevanje športa nasploh. Bloga zato niti ne vidim kot le zapis osebnega mnenja za javnost, bolj kot zapis nekoga, ki v nekaj verjame in to želi deliti. Saj ne, da o športu vem kaj več kot ostali ampak občutek, ko ti nekdo reče zakaj se ukvarjaš s športom (mišljeno funkcionarsko), če ga nisi študiral me je pa čisto zrevoltiral. Kakšen napuh. Javno izražanje mi vsaj na začetku predstavlja en velik preskok od razmišljanja do izražanja, tako kot je bil preskok od prakticiranja športa do razmišljanja o športu, a o tem drugič....